Parkinsonova bolezen

Parkinsonova bolezen – kaj je to?

Parkinsonova bolezen je kronična napredujoča degenerativna bolezen osrednjega živčevja, ki prizadene predvsem telesno gibanje. Bolezen je dobila ime po angleškem zdravniku James Parkinsonu, ki je leta 1817 prvi opisal glavne simptome bolezni. Znanstveniki so šele v 60. letih prejšnjega stoletja identificirali patološke in biokemijske spremembe v možganih pacientov, kar je vodilo v nadaljnje raziskovanje učinkovin za zdravljenje omenjene bolezni.

Kaj je vzrok Parkinsonove bolezni?

Osnovni vzrok Parkinsonove bolezni je hudo pomanjkanje nevrotransmitorja dopamina, ki med drugim skrbi, da se normalno gibljemo. Pomanjkanje dopamina je posledica propadanja bazalnih ganglijev predvsem v predelu možganov, ki se imenuje črna snov (Substantia nigra). Zakaj pride do propadanja ganglije, žal znanstveniki še niso ugotovili.

Simptomi bolezni

Simptome Parkinsonove bolezni delimo na primarne in sekundarne. Primarni simptom je večja togost in skrčenost mišic, ki se stopnjuje pri hoji. Če pri omenjenih težavah ne uporabimo zdravil, ki se imenujejo antiparkinsoniki, togost mišic ne bo popustila. Pogost simptom, ki ga povezujejo z omenjeno boleznijo, je tresenje oziroma tremor v mirovanju (značilni gibi prstov, ki ponazarjajo štetje denarja). Vendar je ta simptom značilen le za četrtino bolnikov. Kadar je prisotno, je na eni strani telesa bolj izraženo kot na drugi. Med primarne simptome Parkinsonove bolezni uvrščamo še težave pri premikanju, spremenjena hoja (kratki in podrsavajoči koraki) motnje ravnotežja, sključena drža, upočasnjeni gibi. Med sekundarne simptome uvrščamo vse tisto, kar je posledica te bolezni: težave z govorom (monoton in tih) in požiranjem, sprememba pisave, dementnost, motnje spanja, vrtoglavica, depresija.

Pogostnost bolezni

Za Parkinsonovo boleznijo zbolijo tako moški kot ženske. Gre za relativno pogosto bolezen, saj za njo zboli približno 2% ljudi po 50. letu starosti. Zbolijo pa lahko tudi mlajše osebe.

Tipi bolezni

Parkinsonova bolezen je neozdravljiva in sam razvoj bolezni je pri vsakem posamezniku nepredvidljiv. Ločimo tip A in tip B bolezni. Kot tip A klasificiramo bolezen pri ljudeh, ki imajo zraven tremorja še druge znake bolezni. O tipu A govorimo tudi kot o blažji obliki bolezni. Težja oblika je znana kot tip B. Pri tej obliki bolezni se pojavljajo tako primarni kot sekundarni simptomi. Pet let po pojavu bolezni tipa B so pacienti največkrat obsojeni na invalidski voziček.

Zdravljenje

Ker znanstveniki še niso odkrili vzroka za nastanek Parkinsonove bolezni, tudi zdravila, s katerim bi ozdravili Parkinsonovo bolezen. Z zdravili, ki so trenutno na razpolago, lahko le omilimo simptome in upočasnimo hitrost napredovanja bolezni. Terapija je zato simptomatska, individualna in neprekinjena. Po dolgotrajnem zdravljenju z antiparkinsoniki se učinek zdravil zmanjša, bolezen napreduje in pojavijo se zapleti.

Zdravila – antiparkinsoniki

Antiparkinsonike razdelimo na naslednje skupine: antiholinergike, ki ublažijo predvsem tresenje in okornost, amantadin, ki je sicer virostatik, vendar so ugotovili, da sprošča endogeni dopamin iz živčnih končičev, dopaminergike, ki nadomestijo dopamin, agoniste dopamina, ki zasedejo in aktivirajo dopaminske receptorje in zaviralce monoaminske oksidaze B, ki zmanjšajo razgradnjo dopamina.

Zdravljenje z antiparkinsoniki je za vsakega bolnika posebej določeno. Govorimo o t.i. individualnem zdravljenju. Običajno jih predpiše zdravnik specialist nevrolog na zdravniški recept in jih pogosto med seboj kombinira.

Dobro je vedeti

S pravilno uporabo zdravil lahko dosežemo olajšano gibanje in za veliko let podaljšamo normalno življenje. Zato je pri uvajanju terapije potrebno sodelovati z zdravnikom, ga vprašati o pričakovanjih in možnih zapletih. V lekarni farmacevta povprašajte o svojem zdravilu, kako ga je potrebno pravilno jemati, kateri so možni stranski učinki, o medsebojnem delovanju z drugimi zdravili, ipd.

Obenem ne smemo pozabiti na ohranjanje gibljivosti z redno telesno vadbo. V veliko pomoč so fizioterapija in mehanski pripomočki. Pozornost je treba nameniti tudi ustrezni prehrani, saj togost mišic oteži požiranje, to pa lahko privede do podhranjenosti. V lekarni povprašajte farmacevta o posebnih oblikah hrane v obliki tekočin različnih okusov, ki so odlično nadomestilo za tako potrebne beljakovine, ogljikove hidrate, maščobe, vitamine, minerale in oligolemente. Posledica neaktivnosti je lahko zaprtje. Zato je potrebno skrbeti, da bolnik popije dovolj tekočine in da je hrana bogato z vlakninami.

Elvira Omerović Pešec, mag.farm.

Kategorije

Zadnje objave