Demenca in Alzheimerjeva bolezen

Razlika med pozabljivostjo in demenco

S staranjem ljudje pogosto postanejo pozabljivi. Ne le starejši, tudi mlajši ljudje pogosto pozabljajo stvari, še posebej kadar so zamišljeni, utrujeni ali zelo obremenjeni. Normalno je, če kdaj pozabite na rojstni dan prijatelja ali kje ste pustili ključe avtomobila. Tako pozabljanje je sicer neprijetno, vendar pa ne ovira pomembno uspešnosti posameznika. Če pa se pozabljanje stopnjuje, je to lahko prvi znak bolezenskih sprememb, demence. Bolniki z demenco ne pozabijo le, kje so ključi, ampak tudi zakaj se ključi sploh uporabljajo. Pozabijo ime prijatelja ali ga ob srečanju niti ne prepoznajo. Ne spomnijo se, kaj so počeli pred eno uro. Ne le, da občasno kako stvar založijo, stvari spravljajo na nenavadna mesta, npr., časopis pospravijo v hladilnik.

Demenca

Demenca je zmanjšanje duševnih zmožnosti, ki navadno napreduje počasi in pri katerem lahko pride do okvar spomina, mišljenja, presoje in zmožnosti usmerjanja pozornosti in učenja ter do propadanja osebnosti.

Demenca se lahko razvije nenadoma pri mladih ljudeh, kadar huda poškodba, bolezen ali strup (npr. ogljikov monoksid) uniči možganske celice. Demenco lahko povzroči več kot sto različnih bolezni, najpogostejši vzrok pa je Alzheimerjeva bolezen, ki je vzrok skoraj 60% vseh demenc. Dokaj pogosta je tudi demenca zaradi bolezni možganskega žilja, redko pa jo povzročajo hormonske motnje, tumorji ali okužbe.

Pri ljudeh, starejših od 60 let, se pa bolezen navadno razvija počasi. Kljub temu demenca ni normalen pojav staranja. Staranje pri vseh ljudeh povzroča v možganih spremembe, zaradi katerih ljudje nekoliko izgubijo spomin (še posebej kratkoročni spomin) in se niso zmožni več hitro učiti. Te normalne spremembe ne vplivajo na zmožnosti normalnega delovanja. Demenca je veliko resnejše zmanjšanje duševnih sposobnosti, ki se sčasoma slabša. Ljudje, ki se starajo, utegnejo normalno pozabiti kake podrobnosti, medtem ko lahko ljudje z demenco pozabijo v celoti nedavne dogodke.

Alzheimerjeva bolezen

Alzheimerjeva bolezen je najpogostejši vzrok demence. Kaj povzroča Alzheimerjevo bolezen, zaenkrat še ne vemo, vendar so ugotovili, da so pri tem pomembni dednostni dejavniki ter še nekateri drugi dejavniki, ki jih delimo na zanesljive (visoka starost, genetski vzroki, Downov sindrom, ženski spol) in na nepotrjene (poškodba glave, agensi iz okolja (aluminijevi ioni v pitni vodi, pesticidi, počasni virusi), nizka stopnja izobrazbe, pripadnost določeni etnični skupini).

Pri Alzheimerjevi bolezni deli možganov degenerirajo, celice odmrejo, odzivnost preostalih celic na številne kemijske snovi, ki prenašajo signale v možganih, pa se zmanjša. V možganih se te spremembe kažejo kot nenormalna tkiva, ki se imenujejo senilni plaki in nevrofibrilarni vozliči, in nenormalne beljakovine. Poznamo dve obliki Alzheimerjeve bolezni: zgodnjo obliko pred 65. letom starosti in pozno obliko po 65. letu. Izid je slabši pri zgodnji obliki, saj bolezen hitreje napreduje. Pri tej obliki ima pomembno vlogo genetska nagnjenost za razvoj bolezni.

Prvi znaki Alzheimerjeve demence

Alzheimerjeva demenca se običajno začne zahrbtno. Oboleli ljudje, ki so še zaposleni, pri opravljanju svojega dela niso več tako uspešni. Pri že upokojenih obolelih ljudeh je lahko bolezen v začetku povsem neopazna. Prvi znak je lahko pozabljanje nedavnih dogodkov – izguba kratkoročnega spomina. Bolnik lahko pravilno pove, kje je živel in delal pred desetletji, kdaj se je poročil ali pa brez težav navede rojstne datume otrok, a se ne bo spomnil, kaj je pred pol ure jedel za kosilo. Včasih se bolezen začne z depresijo, tesnobo, strahovi, otopelim čustvovanjem ali drugimi osebnostnimi motnjami. Spremenijo se lahko vzorci govora. Oboleli prične uporabljati preprostejše besede, besede uporablja nepravilno ali ne more spomniti pravilne besede. Sčasoma postanejo spremembe opaznejše in prej ali slej bolnik ne more več normalno delati v družbi, saj izgubijo voljo do dela ali drugih aktivnosti, ki so bile do tedaj zanje zanimive, dajejo občutek, da so se polenili, ne kažejo več tolikšnega zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja. Bolnik potrebuje vse pogostejši nadzor, nazadnje pa je potrebna 24-urna oskrba, saj postane pri zagotavljanju osnovnih življenjskih funkcij in pri zagotavljanju varnosti povsem nebogljen in v celoti odvisen od pomoči okolice. To največkrat tudi pomeni, da je potrebno bolnika namestiti v ustrezno ustanovo. Od začetnih težav do smrti mine od 3 do 20, v povprečju 8 ali 9 let.

Značilno je stopnjevanje težav

Z napredovanjem bolezni se težave stopnjujejo: pozabljati pričnejo tudi osnovne, enostavne stvari, kot npr. imena prijateljev in sorodnikov, pogosto uporabljane telefonske številke ali naslove; ne spomnijo se več, kako priti v trgovino ali nazaj domov, zato se pogosteje izgubijo; ker pozabljajo, kam so spravili svoje stvari, postanejo sumničavi ali vznemirjeni, svojce pa pogosto obtožujejo kraje; zaradi stopnjevanja težav s spominom in upada ostalih sposobnosti se stopnjujejo tudi napetost, obupanost ali občutki manjvrednosti; postopno se zmanjšuje sposobnost razumevanja in presoje; med pogovorom teže najdejo posamezne besede ali jih izpuščajo; težko sledijo dolgim zahtevnim pogovorom; ne morejo več samostojno urejati finančnih zadev ali samostojno potovati; potrebujejo vedno več nadzora in tudi več vzpodbud pri aktivnostih, ki jih veselijo in jih še zmorejo; popuščati začnejo naučene socialne zavore, razkrivajo zaupne stvari, brezbrižni so do napak in omejitev, zaradi katerih bi bili prej v zadregi; hitro se zjočejo ali razjezijo, vendar pa se tudi hitro umirijo, kot da se ne bi nič zgodilo.

Alzheimerjeva bolezen prizadene tudi bolnikove svojce in prijatelje

Bolezen ne prizadene zgolj bolnika, ampak tudi bližnje, ki zanj skrbijo. Prva huda preizkušnja je soočenje z boleznijo in njenimi posledicami, z napredovanjem bolezni pa je skrb za obolelega vse bolj obremenjujoča, saj postaja povsem odvisen od tuje pomoči. Za bolnika je najbolje, da čim dlje ostane v domačem okolju, vendar je nastanitev v domu starejših občanov včasih neizogibna. Skrb za obolelega predstavlja hudo psihično in fizično obremenitev, zato potrebujejo svojci veliko razumevanja in podpore. Seznanjeni morajo biti z značilnostmi in potekom bolezni, da lahko čim lažje in čim bolj kakovostno skrbijo za obolelega.

Kdaj je potrebno obiskati zdravnika?

K zdravniku moramo takoj, ko se nam samim zdi ali nas drugi opozorijo, da smo začeli pozabljati. Zgodnje odkrivanje bolezni je izrednega pomena, saj so zdravila, ki so predpisana v zgodnejši fazi bolezni, učinkovitejša. Najprej obiščemo osebnega zdravnika, ki nas po potrebi napoti k ustreznemu zdravniku specialistu. Zdravnik specialist vas bo povprašal o boleznih in operacijah v preteklosti, morebitnih psihičnih težavah ter o zdravilih, ki jih jemljete. Opravil bo popolni telesni pregled ter nekatere preiskave krvi, urina, srca in po presoji še nekatere druge preiskave. Za pomoč pri ugotavljanju motenj spomina lahko uporabi tudi različne psihološke teste, npr. test risanja ure (Slika 1). Pomembno je dognati vzrok težav, saj se zdravljenja različnih bolezni, ki povzročajo demenco, povsem razlikujejo. Predvsem Alzheimerjevo bolezen, ki je najpogostejši vzrok, je treba odkriti čim prej, saj so zdravila najbolj učinkovita v začetni fazi bolezni.

Zdravljenje Alzheimerjeve bolezni

Alzheimerjeva bolezen še ni ozdravljiva, saj kljub zdravljenju bolezenski proces napreduje. Ne glede na to pa je zdravljenje te bolezni z zdravili izredno pomembno, saj lajša posledice bolezni. Zdravljenje lahko bistveno izboljša funkcioniranje bolnika in upočasni napredovanje znakov bolezni. Zdravila izboljšajo mišljenje in spomin bolnika, dnevna opravila postanejo tako lažja, manj pa je tudi vedenjskih motenj bolnika. Vse to razbremeni tudi svojce, ki porabijo manj časa za nego bolnika z Alzheimerjevo demenco, bolniki pa lahko dlje časa ostanejo v domačem okolju.

Katera zdravila so na voljo?

Na voljo so zdravila, ki demence sicer ne zdravijo, upočasnijo pa njeno napredovanje in za nekaj časa lahko izboljšajo simptome bolezni. Zdravilo uvede specialist psihiater ali nevrolog, pozneje pa ga lahko predpisuje tudi osebni zdravnik. Zdravila so varna in jih lahko jemljemo v kombinaciji z drugimi zdravili.

Zdravila proti Alzheimerjevi bolezni sodijo med novejša zdravila, saj so na voljo slabih 10 let. Najpomembnejša zdravila spadajo v skupino zaviralcev encima acetilholinesteraze. Z zaviranjem encima acetilholinesteraze povečajo koncentracijo acetilholina, ki je eden izmed prenašalcev impulzov med živčnimi celicami v možganih in je pomemben za spoznavne sposobnosti. Količina acetilholina je namreč pri Alzheimerjevi bolezni zaradi propadanja živčnih celic zmanjšana, zdravila prek povečanja koncentracije acetilholina izboljšajo spoznavne sposobnosti. Zdravila posredno izboljšajo tudi nekatere druge znake demence, npr. vedenje in vsakodnevno funkcioniranje bolnika. Ker pa bolezenski proces kljub zdravljenju napreduje, je izboljšanje ob zdravljenju z zdravili le prehodno in traja okoli enega leta. Kasneje demenca napreduje, zdravila pa to napredovanje upočasnijo.

Kadar Alzheimerjevo demenco spremljajo depresivno razpoloženje, tesnobnost, strah, nespečnost, razdražljivost in psihotične motnje, je potrebna uvedba antidepresivov in antipsihotikov. Anksiolitiki niso primerni za zdravljenje motenj v starosti, ker slabijo spominske funkcije.

Kaj lahko naredimo sami?

Tudi v starosti sta priporočljivi čim večja psihična in telesna aktivnost. Raziskave kažejo, da intelektualno delo (reševanje križank, branje knjig, pomaganje vnukom pri domačih nalogah,…) v starosti odloži pojav bolezni, tako da se demenca pojavi kasneje, kot bi se sicer. Vsekakor velja omeniti uravnoteženo prehrano z zadostno količino mineralov in vitaminov ter dosledno izogibanje škodljivim razvadam, kot sta alkohol in kajenje. Tudi pri že ugotovljeni demenci je pomembno, da čim dlje ostanemo aktivni in se v okviru svojih zmožnosti ukvarjamo z dejavnostmi, ki nas zanimajo.

Prihodnost in projekcija Alzheimerjeve bolezni

Hitro staranje populacije bo v nekaj desetletjih izrazito povečalo število bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo. V ZDA bo v naslednjih 50 letih število dementnih naraslo iz sedanjih 5 milijonov na 16 milijonov! V razvitih zahodnih državah so se zdravstvene oblasti pred časom začele spraševati o preživetju celotnega zdravstvenega sistema ob upoštevanju projekcij in napovedi naraščanja števila bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo. Ocenjeni stroški za zdravstveno blagajno naj bi do leta 2010 narasli za 54%. Taka epidemija Alzheimerjeve bolezni bi zaradi porasta stroškov ogrozila stabilnost zdravstvenih proračunov držav. Zato strokovnjaki pozivajo, naj postane raziskovanje zgodnjega odkrivanja in zdravljenja Alzheimerjeve bolezni ena najpomembnejših prioritet svetovne zdravstvene politike.

Medicinska znanost ve, da se začne bolezenski proces Alzheimerjeve bolezni v možganih že 10 ali več let pred pojavom prvih simptomov. Če v naslednjih 5 letih ne bomo našli načina, kako ustaviti ali še učinkoviteje upočasniti ta proces, bo verjetno prepozno, da bi katastrofo preprečili.

Strokovnjaki poudarjajo, da bodo le mnogo večja sredstva vložena v raziskave danes zmanjšala stroške v prihodnosti. Vsote denarja namenjene raziskavam so namreč izjemno majhne v primerjavi z velikimi sredstvi, ki jih dajejo države za nego, pomoč in varovanje bolnikov z Alzheimerjevo boleznijo. Več raziskav bi seveda pomenilo boljša zdravila, kar bi omogočalo večjemu številu bolnikov z demenco daljše samostojno in manj drago življenje doma. Vsekakor rešitev ni odtegovanje edinih zdravil, ki jih imamo na razpolago za lajšanje težav bolnikom z Alzheimerjevo boleznijo.

Zavedati se moramo predvsem tega, da Alzheimerjeve bolezni ni potrebno pozdraviti, uspešnega zdravila verjetno še dolgo časa ne bo, že samo upočasnjevanje napredovanja bolezni pa je velik uspeh in lahko bistveno izboljša življenje bolnikom in njihovim svojcem, hkrati pa tudi zmanjša stroške zdravljenja in nege. Bolezen je treba torej pomislekom navkljub pravočasno in odločno - zdraviti!

Elvira Omerović Pešec, mag.farm.

Kategorije

Zadnje objave