Ena od zdravilnih rastlin, ki ima znanstveno potrjeno delovanje na urogenitalni trakt in je po evropski klasifikaciji zdravilnih rastlin uvrščena v kategorijo zdravila, je VEDNOZELENI GORNIK – Arctostaphylos uva-ursi, iz družine vresnic – Ericaceae.
To je nizek, zimzelen in polegel polgrmiček, ki ga v naravi najdemo po pašnikih in previsih planinskega sveta ter pod borovci in ruševjem. Listi so gladki, temno zeleni in svetleči in močno spominjajo na brusnico, vendar nimajo rjavih peg na hrbtni strani, kar je značilno za liste brusnice. Drobni rožnati zvonasti cvetovi so združeni v grozdasta socvetja, plod pa predstavlja drobna rdeča jagoda, ki ima veliko semen.
V zdravilne namene nabiramo liste v času cvetenja, to je pomladi. V njih sta glavni učinkovini, ki sta zaslužni za dober uroantiseptični učinek. To sta hidrokinonska derivata – arbutin in metilarbutin. Droga v listih vsebuje tudi ogromno čreslovin, ki dražijo želodčno sluznico in lahko pri občutljivih ljudeh izzove slabost in bruhanje. V takšnih primerih drogo prelijemo s hladno vodo in maceriramo 6–12 ur. Hidrokinolini se bodo izločili in nosili učinek, medtem ko bo velik delež čreslovin ostal neizlužen. Učinek pripravka bo prav tako deloval, kot če pripravimo vroči prevretek, le težav s slabostjo in želodcem bo manj. Drogo vednozelenega gornika torej uporabljamo za zdravljenje vnetij urinarnih poti. Pri tem delujeta fenolna glikozida po hidrolizi v urinu diuretično, predvsem pa antiseptično.
Pomembno je vedeti, da se pripravki z vednozelenim gornikom uživajo največ dva tedna, saj se ob dolgotrajni uporabi poveča tveganje za mutageno delovanje hidrokinona. Prav tako se v času zdravljenja z vednozelenim gornikom izognemo živilom in pripravkom, ki zakisajo urin, ker s tem zmanjšamo protimikrobno delovanje.
Nosečnicam, doječim mamicam ter otrokom, mlajšim od 12 let, se pripravki z vednozelenim gornikom ne priporočajo.
