Zdravilne rastline

To je nizek zimzelen grmiček s temno zelenimi gladkimi listi, ki imajo na hrbtni strani rjave lise oziroma pike. Cvetovi so zvonasti in rožnato obarvani. Ob koncu jeseni dozorijo rdeči okrogli plodovi.
V zdravilne namene uporabljamo zrele plodove. 

To je nizek, zimzelen in polegel polgrmiček, ki ga v naravi najdemo po pašnikih in previsih planinskega sveta ter pod borovci in ruševjem. Listi so gladki, temno zeleni in svetleči in močno spominjajo na brusnico, vendar nimajo rjavih peg na hrbtni strani, kar je značilno za liste brusnice. Drobni rožnati zvonasti cvetovi so združeni v grozdasta socvetja, plod pa predstavlja drobna rdeča jagoda, ki ima veliko semen.

To je rastlina, ki izvira iz gozdov Južne Amerike in je ena najbolj razširjenih dreves. Je v obliki pritlikave palme, ki zraste v višino do 2 m ter predstavlja grmičasto podrast pod borovci.

Jetra so najpomembnejši metabolični organ, saj v njih poteka 60 % vseh metaboličnih procesov. Med rastlinami, ki jih uporabljamo za zaščito in hitrejšo obnovo jetrnih celic, je najpogosteje uporabljen pegasti badelj.

Vrtni timijan je nizek, razvejan, trajen polgrmiček, ki zraste do 50 cm visoko. Tudi korenika je olesenela. Lističi so nasprotni, majhni, ozki, svetlozeleni in prosojno pikčasti. Na koncih vej so v zalistju vsakega lista drobni, šopasti, kratkopecljati rožnatordeči cvetovi.

Navadni rakitovec je listopadni grm oziroma drevo, ki zraste tudi do 10 m. Uspeva do nadmorske višine 4000 m in je razširjen po celotni severni polobli. 

Okroglolistna rosika je do največ 20 cm visoka rastlina, ki ljubi mokra, šotnata tla. Je pogosta rastlina barij. V zemlji ima kratke vlaknaste korenine, iz katerih poganja pritlična rozeta skoraj okroglih listov.

Breza je drevo, ki zraste nad 20 m visoko. V Sloveniji rasteta dve vrsti brez. Navadna breza, ki je bolj razširjena in ima gole liste z malo izstopajočimi listnimi žilami, in Puhasta breza, pri kateri so listi tanko dlakavi in listne žile močno izstopajo. 

Goli kilavec je trajnica. Iz korenine, ki je kratka, poganjajo številna stebelca, ki so polegla v krogu, listi so majhni, suličasti, brez pecljev. Cvetovi so neznatni, zelenorumeni in so v listnih pazduhah.

Peteršilj raste na vrtovih, gojen kot začimba. Peteršilj je dvoletna rastlina. V zemlji ima vretenasto korenino, iz katere poganja več žlebastih votlih stebel, ki nosijo gladke temnozelene deljene liste. V naslednjem letu tvori rastlina cvetove, ki so združeni v ploščat kobul, rumenozelene barve. Peteršilj cveti junija in avgusta.

Gladež je trajni polgrmiček, ki ima v zemlji zelo dolgo in močno olesenelo korenino. Cvetovi so modro vijoličasti, poganjajo v zalistju in na koncih vej. Po oprašitvi se iz njih razvijejo majhni stroki s semeni. Listi so nazobčani in nekoliko dlakavi. Nadzemni del rastline pozimi pozebe in odmre, iz korenine pa spomladi poženejo mladi poganjki.

Kopriva je trajna rastlina z močno razvejanim spletom korenin in koreninic. Za dobro rast potrebuje ogromno dušika, zato jo pogosto najdemo ob nasipih, živih mejah, ob poteh, na neobdelanih zemljiščih. Steblo je štirirobo, listi jajčasto suličasti, žagasto nazobčani. Celotno rastlino oziroma njen nadzemni del pokrivajo žgalni laski. 

Cejlonski cimetovec je do 12 m visoko zimzeleno, aromatično, tropsko drevo. Veje nosijo usnjate do 20 cm dolge ovalne liste, ki dišijo po nageljnih. Raste na Šrilanki in drugih deželah jugovzhodne Azije.

Je enoletna zel, ki ima v zemlji vretenasto tanko korenino, iz katere požene do 60 cm visoko steblo, ki nosi tri vrste različno oblikovanih listov. Cvetovi so v obliki belega kobula in se pojavijo med julijem in avgustom. Plodovi so majhni dvodelni pokovci in zorijo od avgusta do oktobra, so nežno aromatičnega in rahlo sladkastega okusa.

Ingver je plazeča večletna rastlina, ki raste iz debele, vodoravne, rogovilasto razvejane korenike. Listi so ozko suličasti in vsako leto odmrejo. Cvet požene rastlina neposredno iz korenike in je bele do rumene barve. Ingver gojijo predvsem v tropskih deželah, glede na kakovost je najboljši z Jamajke.

Šentjanževka je do 70 cm visoka pokončna trajnica. Steblo je izrazito dvorobo in rjavkaste barve. Listi so nasprotni, jajčasti in posejani s številnimi pikicami, to so žleze, v katerih je eterično olje. Šentjanževka ima zlatorumene cvetove, združene v pakobulastem socvetju. Cveti od junija do avgusta.

Navadna plahtica je trajnica s plazečo in razvejano koreniko, iz katere poganjajo rjavo zelena stebla, ki so olistana in nosijo neznatne rumeno-zelene cvetove, združene v navidezne kobule. Listi so dlanasto razcepljeni na 5 do 11 krp. Na spodnji strani so listi svilnato dlakavi, robovi pa napiljeni.

Rožni koren ima naravno rastišče na peščenih pobočjih severne Evrope, Aljaske. Najdemo ga tudi visoko v Alpah in Tibetu. To je trajno zelišče, ki ima temnozelene mesnate liste.

Domovina elevterokoka je Rusija. Raste tudi v Mongoliji, severni Kitajski, na Japonskem in v Severni Koreji. Velikokrat ga najdemo pod imenom Sibirski ginseng. Rastlina oblikuje grm, ki je visok približno dva metra. Listi so peresasto deljeni na dolgih pecljih.

Ginseng je trajna rastlina, ki iz korenike poganja do 60 cm visoko steblo. Ta nosi dlanasto deljene liste, ki so na steblo pritrjeni z dolgimi peclji. Majhni beli cvetovi so malo opazni, plodovi pa se pojavijo šele tretje leto in so v obliki majhnih rdečih jagod.

Virginijski nepozebnik je do 10 m visok drevesast grm. Njegova domovina je Severna Amerika. Severnoameriški Indijanci cenijo nepozebnik zaradi zdravilnega in lepotilnega učinka.

Rastlina je doma v Aziji, še zlasti je razširjena v Šrilanki. Njeno rastišče so močvirska in vodna območja JV Azije. Okrogli, enkrat razcepljeni, rahlo nazobčani, gladki, svetlikajoči zeleni listi se izraščajo iz skupka šopastih korenin ter se iz plazečega stebla kontinuirano visoko dvigajo. 

Škrlatni ameriški slamnik je gojena rastlina. Razmnožuje se s semeni, ki jih posejemo zgodaj spomladi, ali pa z deljenjem korenin ob koncu jeseni. Dobro uspeva na rodovitnih, vlažnih in s soncem obsijanih tleh.

Uporaba jesenovih listov je danes omejena le na tradicionalno zdravilstvo. Učinkovine v listih jesena delujejo kot osmotsko odvajalo. Za to je zaslužen manitol. Z osmoznim delovanjem se doseže, da pritegne v črevo velike količine vode in tako se vsebina in volumen črevesja povečata. Odvajalni učinek po navadi nastopi po 8–9 urah.

Laneno seme se uporablja kot blago odvajalo in ga poznamo kot eno najboljših naravnih zdravil proti kroničnemu zaprtju.

Iz lubja navadne krhlike dobimo drogo, ki je edina z najmočnejšim odvajalnim učinkom, ki raste pri nas.