Samomor

Samomor je v Sloveniji zelo resen problem. V prometnih nesrečah umre na leto približno 300 ljudi, medtem ko zaradi samomora umre na leto približno 600 ljudi. Torej dvakrat več kot v prometnih nesrečah, a je obveščanje ljudi glede samomorov v primerjavi s prometnimi nesrečami veliko, veliko slabše. O samomorih se praviloma med ljudmi sploh ne govori.

Vsako samomorilno dejanje ali grožnjo je treba jemati skrajno resno.
Kar 20 odstotkov ljudi, ki poskušajo samomor, ponovi poskus v istem letu!
Okrog 10 odstotkov samomorilnih poskus se konča s smrtjo!

Samomor v Sloveniji ima tri posebnosti:

• regionalnost: samomori so pogostejši v SV, redkejši v JZ Sloveniji. Najbolj prizadete regije so Prekmurje, Štajerska, Koroška in Dolenjska
• metoda samomora: od vseh metod samomora je najpogostejše obešanje
• manjšine: med slovensko večino je večje tveganje za samomor kot med narodi manjšin

Dejavniki tveganja za samomor lahko razdelimo v tri kategorije:

• individualna: depresija, žalovanje ob izgubi, shizofrenija, zloraba psihoaktivnih snovi, izguba telesnega zdravja
• medosebna: neurejene družinske razmere, samski stan, ločitev, ovdovelost, izguba zaposlitve
• družbena: visoka stopnja brezposelnosti, nizek dohodek na prebivalca, pogoste ločitve, odsotnost skupin za samopomoč, visoka stopnja kriminala

Samomorilno vedenje je proces, ki lahko traja nekaj trenutkov (impulzivnost, agresivnost), več dni, tednov ali mesecev (samomorilni načrt). Vse to se lahko konča na dva načina: kot poskus samomora ali kot samomor. Lahko pa v ta proces stopimo mi, ali kot farmacevti ali kot ljudje, in skušamo pomagati. Zavedat se moramo, da samomor lahko preprečimo in zmanjšamo, nikakor ga ne moremo izkoreniniti.

Kaj moramo vedeti, če želimo preprečevati samomor?

Moramo znati dobro poslušati in opazovati. Pozorni bodimo na različne spremembe:

• spremenjen videz
• spremenjeno čustvovanje
• »Ne morem več!« , »Nima smisla!« , »Ne morem se pobrati!«
• očitne spremembe vedenja
• prisotnost stresnih situacij
• psihiatrične bolezni
• strah, tesnoba
• predhodni poskus samomora
• samomor v družini
• socialni umik
• pomembni življenjski dogodki pred kratkim (smrt, poroka, selitev, izguba zaposlitve, bolezen,..)

Moramo vedeti, kako ravnati, ko ugotovimo, da je oseba samomorilno ogrožena. Vprašati jo moramo direktno:

• » A razmišljate o samomoru?«
• » A ste pomislili, da bi si kaj naredili?«

Če je odgovor pritrdilen, moramo dati osebi čustveno podporo. Včasih želijo samo, da nekomu izpovejo svoje težave, skrbi, žalost in jim je potem bolje. Ko komuniciramo s samomorilno ogroženo osebo, moramo poslušati, biti empatični, pokazati moramo zaskrbljenost, osredotočiti se moramo na občutke osebe, osebo moramo vzeti zelo resno in pozanimati se moramo o aktualni situaciji. Nikakor pa ne smemo biti šokirani, osebe ne smemo prekinjati in ne smemo biti pokroviteljski. Včasih pa to ni dovolj in je potrebno osebo napotiti naprej in vztrajati, da gre do zdravnika, pa tudi, če bi to zahtevalo takojšnje spremstvo. Hkrati je potrebno posredovati kontaktne telefonske številke za ljudi v stiski.

Elvira Omerović Pešec, mag.farm.

Kategorije

Zadnje objave