Uvajanje goste hrane pri dojenčku

Prehranjevanje zdravega dojenčka do enega leta starosti se deli na dva glavna dela. Prvih šest mesecev naj bi bili dojenčki izključno dojeni, hranjeni z materinim mlekom ali z mlečno formulo, po šestih mesecih pa z mešano prehrano, ki se postopno uvaja.

Dojenje je najboljši način hranjenja dojenčka, izključno vsaj prvih šest mesecev otrokovega življenja, nato pa ob uvajanju goste hrane do drugega leta starosti ali še dlje, dokler materi in otroku to ustreza.

V nekaterih primerih dojenček poleg dojenja potrebuje še dodatek mlečne formule ali pa je hranjen izključno z mlečno formulo. Mlečne formule so prilagojene otrokovi starosti in morebitnim posebnostim, kot so kolike, zaprtje, polivanje ... O izbiri primerne in uporabi teh se je najboljše posvetovati s strokovnjakom na tem področju, npr. s farmacevtom v lekarni.

Zdrav, izključno dojen, dojenček poleg materinega mleka ne potrebuje nobene druge tekočine, vode ali česar koli drugega, razen, ko otrokov pediater oceni drugače (ob driski, močno povišani temperaturi, bruhanju se lahko dojenčku dodaja prekuhana voda ...).

Uvajanje goste mešane prehrane

Kdaj začeti z uvajanjem goste hrane?

Ko vaš dojenček dopolni šest mesecev, nadaljujte dojenje, hranjenje z materinim mlekom ali z mlečno formulo, začnite pa uvajati gosto, mešano hrano. Dojenček bo predvidoma tudi sam pokazal, kdaj je pripravljen na gosto hrano: ob vašem hranjenju ali pri družinskem obroku bo aktivno sodeloval, cvilil, vriskal, segal po hrani, s pogledom sledil vilicam in se zraven slinil, poskušal bo že samostojno sedeti, med podoji, obroki mlečne formule bo pogosto lačen ... Če ga boste opazovali, boste sami zelo dobro opazili, kdaj bo pravi čas za začetek novega obdobja.

Glede na potrebe dojenčka lahko po posvetu s pediatrom mešano hrano uvajate že prej, vendar ne pred 17. tednom in ne po 26. tednu starosti dojenčka.

Novo vrsto hrane in nov okus ponudite otroku v 4 do 7-dnevnih razmikih, enkrat dnevno ... Začnite s posameznim živilom (npr. korenčkom, kolerabo, bučko). Najprej mu ponudite majhno količino na konici žličke, nato postopoma količino hrane povečujte. Uvajate lahko pasirano ali pretlačeno hrano, lahko pa posegate po novih metodah – hranjenje na otrokovo pobudo, kjer otroku ponujate koščke hrane, ki si jih z roko nosi v usta. Bodite vztrajni in potrpežljivi, včasih je treba posamezno živilo ponuditi tudi 8-krat, da ga dojenček sprejme ... Pustite mu, da hrano raziskuje, da jo sam nosi v usta, jo vonja, se z njo poigra ...

Kako naj bi si sledila živila, ki jih uvajamo?

Začnemo z zelenjavo. Uporabimo svežo, sezonsko, lokalno pridelano zelenjavo. Začnemo z bučkami, korenčkom, kolerabo, špinačo, cvetačo ... Zelenjava naj bo kuhana, pripravljena v majhni količini vode ali na sopari. Kasneje uvedemo krompir, ki ga skupaj z zelenjavo skuhamo v mali količini vode. Zatem sledi meso. Meso ponudimo dojenčku, ko je že dopolnil šest mesecev. Meso naj bo od mladih živali (perutnina, kunec, žrebiček ali teliček), ponudimo ga 2–3-krat tedensko. Vsa živila lahko ponudimo posebej, lahko pa jih zmešamo skupaj in pretlačimo v kašico.

Ko so obroki že večji, dodamo žličko rastlinskega olja (olivno, repično, sojino, občasno lahko dodate tudi maslo).

Ribe lahko dojenčku uvajamo od šestega meseca starosti. Izbiramo sveže, manjše ribe, po možnosti morske, kot so sardele, skuše, sardine ... Pazimo na kosti v ribi; zelo pozorno pregledamo in odstranimo.

Pri uvajanju nato sledijo žita in sorodna živila, kot so pšenica, pira, rž, ječmen, oves, riž, proso, ajda, koruza. Žita z glutenom je najboljše uvesti med šestim in sedmim mesecem starosti otroka, ko je dojenček še dojen. Navadno najprej ponudimo mlečno-žitno kašo, žita pa izbiramo v obliki kosmičev, zdroba, kasneje lahko ponudimo majhne testenine, kuhan riž ... Pri kuhanju ne uporabljamo soli ali sladkorja.

Ko žita uvedemo, lahko iz njih pripravimo tudi kosilo, torej kot zelenjavno-žitno-mesni obrok.

Po zadnjih smernicah po enomesečnem uvajanju zelenjave, žit in mesa dodamo sadje. Uporabimo sveže, sezonsko, lokalno pridelano sadje, če je to mogoče: odvisno od letnega časa lahko uporabimo jabolka, hruške, breskve, marelice, borovnice, maline ... Banane pretlačimo z manj sladkim sadjem. Običajno začnemo z mlečno-žitno-sadno kašo. Za pripravo lahko uporabimo iztisnjeno materino mleko ali mlečno formulo. Pri glavnem zelenjavno-mesno-žitnem obroku pa ves čas uvajajmo nove vrste žit in zelenjave, nove vrste mesa, ki ga lahko zamenjamo z ribami.

Proti koncu starosti osmih mesecev naj bi otrok prejel 2–3 obroke mešane prehrane na dan, na primer en obrok, kosilo, ki vsebuje zelenjavo, meso in žita ali krompir, en obrok, ki je sestavljen iz žita, sadja in materinega mleka ali mlečne formule.

V devetem oziroma desetem mesecu starosti otroka, odvisno od tega, kako otrok uvajanje mešane hrane sprejema, naj bi otrok imel že 4–5 obrokov, torej zajtrk, malico, kosilo, malico in večerjo. Od teh je še vedno lahko dojenje oziroma hranjenje z mlečno formulo. Za zajtrk ali dopoldansko malico otroku navadno ponudimo sadno-žitni ali sadni obrok. V enajstem oziroma dvanajstem mesecu starosti pa naj bi dojenček počasi prešel na prilagojeno mešano družinsko prehrano v petih obrokih.

Dojenčku pri vsakem obroku ponudimo vodo ali negazirane nizkokalorične pijače (npr. nesladkan čaj).

Česa naj dojenčki ne bi jedli? 

Soli in soljene hrane, sladkorja, sladil, med šele po prvem letu starosti (zaradi spor Clostridium botulinum, ki lahko povzročijo hudo zastrupitev), sladkih pijač, napitkov, ki delujejo poživljajoče (pravi čaj, kola), kravjega mleka kot samostojnega napitka, začinjene hrane z ostrimi začimbami, predelanih mesnih izdelkov, ki vsebujejo veliko nitritov, ocvrte hrane, margarine, predelane in vnaprej pripravljene hrane, surovega mesa, surovih rib, školjk in drugih morskih sadežev, velikih rib, ki so na koncu prehranjevalne verige in lahko vsebujejo višje koncentracije živega srebra, sirov s plesnijo, mehko kuhanih jajc, surovih jajc, jajčnega beljaka, gob.

Hranjenje na otrokovo pobudo

V zadnjih letih je zelo popularna metoda hranjenja na otrokovo pobudo ali BLW (angl. baby led weaning). Pri tej metodi da otrok pobudo za hranjenje in se tudi hrani sam. Hrana se pripravlja enako kot za odrasle, le da se ne soli in dodaja ostrih začimb, se je ne pasira, tlači ali kakor koli drugače spreminja v kašo. Na tak način se otrok sam hrani s koščki, ki jih nosi v usta, razvija se mu pincetni prijem, izboljšuje motorika in spretnost. Nauči pa se tudi, da mora hrano najprej prežvečiti, nato pogoltniti, kar je bistvena razlika s prehranjevanjem, kjer otroci uživajo pretlačeno in pasirano hrano. Ta način je za dojenčke tudi zelo zabaven, saj hrano primejo, povohajo, se z njo poigrajo.

Slaba stran tega hranjenja je, da je hrana običajno vsepovsod, po oblačilih, stenah, pohištvu. Starši morajo hrano narezati na ravno prave kose, ne prevelike in ne premajhne, da se dojenček ob hranjenju ne zaduši. Nekateri starši kot slabost navajajo tudi to, da se dojenček, hranjen po tej metodi, ne naje dovolj oziroma ga hrana, ki jo zaužije sam, ne nasiti in je zato glavni vir prehrane dojenčka še vedno mleko. Nekaj študij je pokazalo, da naj bi dojenčkom, ki so hranjeni s to metodo, primanjkovalo železa, cinka in vitamina B₁₂. Nekateri starši se odločijo tudi za mešanico hranjenja po žlički in BLW, torej, da določen del hrane otroku pretlačijo oziroma mu obrok pripravijo posebej, en del pa mu dajejo po metodi BLW.

Vsekakor se odločite po svoji presoji, pridobite kakovostne, zaupanja vredne informacije, opazujte dojenčka, sledite mu in naredili boste najboljše, kar lahko!

Urška Lučev, mag. farm., mednarodna pooblaščena svetovalka za laktacijo