Swipe to the left
09. april 2020

V času pandemije se na medmrežju pojavljajo spletne ponudbe za samotestiranje na okužbo z novim koronavirusom. Testi temeljijo na dveh tehnologijah: začetek okužbe lahko dokažemo z odvzetjem nosne ali žrelne sluznične tekočine in dokazujemo prisotnost virusnega genoma, a za to potrebujemo strokovni kader in posebne aparature, zato v domačem okolju tega ne moremo narediti. Druga skupina testov pa temelji na dokazovanju prisotnosti protiteles, ki nastanejo po približno 6-13 dni po okužbi z virusom. Razvoj takih testov intenzivno poteka, saj bodo podatki o tem, kolikšen del populacije je že prebolel bolezen in koliko časa traja imunost, izjemno pomembni pri nadaljnjih ukrepih. Njihova prednost pa je tudi, da ga lahko teoretično izvedemo tudi izven profesionalnih laboratorijev, saj je dovolj le kapljica krvi. Po okužbi s patogeni (virusi, bakterije, glivice) nastanejo dve vrsti protiteles, najprej imunoglobulini M (IgM), nato imunoglobulini G (IgG). Več kot imamo specifičnih IgG v krvi, ki prepoznajo površinske beljakovine novega koronavirusa, bolj smo zaščiteni.

Žal trenutno še ni podatkov o dolžini zaščite pred novim koronavirusom, ki v splošnem lahko traja nekaj mesecev, leto ali celo več let. Te podatke bomo pridobili predvidoma v naslednjem letu. Med površinskimi beljakovinami novega koronavirusa, proti katerim človeško telo lahko izdela protitelesa, so štiri poglavitne, a najbolj specifična za novi koronavirus je aktivacijska beljakovina (ang. Spike), s katero se virus pripne na človeško celico. Nekatere ostale površinske beljakovine pa so med koronavirusi podobne. Nevarnost nepreverjenih testov je ravno v premajhni specifičnosti, saj test brez certifikatov in rigoroznih preverjanj lahko pokaže lažno pozitivno reakcijo (reagira s protitelesi, ki so nastala zaradi okužb z drugimi nenevarnimi koronavirusi pred časom SARS-CoV-2). Tako dobi posameznik, ki se samotestira z neustreznim testom, napačno informacijo, da je prebolel okužbo z novim koronavirusom, ki povzroča bolezen COVID-19.

Testiranje prisotnosti virusnega genoma ali prisotnosti specifičnih protiteles v krvi bolnika (po preboleli okužbi) spada v pristojnost strokovnjakov, ki imajo dostop do potrebnih aparatur oziroma do certificiranih in preverjenih testov.

Vir: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za farmacijo, Skupina za spremljanje novosti na področju zdravil in cepiv pri okužbi z virusom SARS CoV-2