PREHRANSKO DOPOLNILO ALI ZDRAVILO

Ste se kdaj vprašali, zakaj nekatere izdelke lahko kupite bodisi v trgovinah, specializiranih prodajalnah ali lekarnah, nekatere samo v lekarnah, spet tretje samo v lekarnah ali specializiranih prodajalnah?

Ali pa zakaj vam v lekarni niso hoteli prodati zdravila, ki ga že kar nekaj časa uporabljate in ste zanj pripravljeni plačati iz lastnega žepa, da bi se izognili dolgi vrsti pred zdravniško ordinacijo?

Vprašanje bi lahko zastavili tudi drugače. Ali kot uporabnik oziroma kupec veste, kaj je zdravilo in kaj prehransko dopolnilo in da zdravila delimo tudi glede na način oziroma mesto izdaje?

Torej, kaj je zdravilo?

Če v Slovenski Medicinski e-Slovar, ki je druga, razširjena izdaja tiskane oblike Slovenskega medicinskega slovarja, vtipkamo iskano geslo »zdravilo«, izvemo, da je to snov, ki se uporablja v primerni farmacevtski obliki za zdravljenje, preprečevanje ali diagnozo bolezni. Še bolj podrobno in zapleteno definicijo zdravila najdemo v 5. členu Zakona o zdravilih, ki v prvem odstavku pravi:

»Zdravilo je vsaka snov ali kombinacija snovi, ki so predstavljene z lastnostmi za zdravljenje ali preprečevanje bolezni pri ljudeh ali živalih«.

V drugem odstavku taistega člena pa izvemo, da »za zdravilo velja tudi vsaka snov ali kombinacija snovi, ki se lahko uporablja pri ljudeh ali živalih ali se daje ljudem ali živalim z namenom, da bi se ponovno vzpostavile, izboljšale ali spremenile fiziološke funkcije prek farmakološkega, imunološkega ali presnovnega delovanja ali da bi se določila diagnoza«.

Pozoren bralec bo iz obeh definicij izluščil, da zdravila uporabljamo pri ljudeh ali živalih in da jih ne uporabljamo samo za zdravljenje, ampak tudi za preprečevanje in celo za ugotavljanje bolezni ter da z njimi lahko na tak ali drugačen način vplivamo ali ponovno vzpostavimo normalno funkcijo in stanje organizma in njegovih delov. Ključni besedi, pomembni za razlikovanje med zdravilom in prehranskim dopolnilom, sta zdravljenje in preprečevanje bolezni.

Pa poglejmo, kaj naša zakonodaja pravi o prehranskih dopolnilih. V Pravilniku o prehranskih dopolnilih najdemo naslednjo definicijo:

»prehranska dopolnila so živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano. So koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, ki se dajejo v promet v obliki kapsul, pastil, tablet in drugih podobnih oblikah, v vrečkah s praškom, v ampulah s tekočino, v kapalnih stekleničkah in v drugih podobnih oblikah s tekočino in praškom, ki so oblikovane tako, da se jih lahko uživa v odmerjenih majhnih količinskih enotah«.

Z živili, s katerimi dopolnjujemo običajno prehrano – prehranskimi dopolnili, ne moremo zdraviti ali preprečevati bolezni. Čeprav je zdrava in uravnotežena prehrana pogoj za izboljšanje ali ohranitev zdravja, prehranska dopolnila ne morejo nadomestiti zdravil, ko gre za zdravljenje ali preprečevanje neke bolezni. Zato se pri označevanju, predstavljanju in oglaševanju prehranskim dopolnilom ne sme pripisovati lastnosti preprečevanja, zdravljenja ali ozdravljenja bolezni pri ljudeh. Prehransko dopolnilo tudi ni nadomestilo za uravnoteženo in raznovrstno prehrano, kar je na tovrstnih izdelkih posebej zapisano.

Edino stičišče med zdravilom in prehranskim dopolnilom predstavlja oblika enega ali drugega. Zdravilo in prehransko dopolnilo sta lahko v enaki obliki, to je v obliki kapsul, tablet, praškov, zrnc, raztopin, suspenzij in podobnega. Ko govorimo o zdravilih, rečemo temu farmacevtska oblika. Farmacevtska oblika je samo oblika zdravila, v katero vgradimo eno ali več zdravilnih učinkovin in s tem omogočimo njeno ali njihovo uporabnost. Predstavljajte si, da vam zdravnik odredi, da morate dvakrat dnevno vzeti 5 miligramov neke zdravilne učinkovine, s katero bi na primer učinkovito znižali visok krvni tlak. Prepričan sem, da bi imeli kar nekaj težav, če bi želeli natančno odmeriti in potem tudi zaužiti to snov. Zato v farmacevtski tovarni to snov – zdravilno učinkovino vgradijo, ob dodatku drugih snovi, v farmacevtsko obliko kot je na primer tableta in s tem omogočijo, da na preprost način vnesete v telo natančno odmerjeno količino zdravilne učinkovine. V tableto ali katerokoli drugo farmacevtsko obliko pa lahko vgradimo tudi hranila ali kakšne druge snovi, ki ne delujejo v smislu zdravljenja ali preprečevanja bolezni ali ki se ne uporabljajo pri ugotavljanju bolezni. Vidimo, da farmacevtska oblika sama po sebi ne zagotavlja, da je nek izdelek zdravilo, čeprav bi številni med nami zatrdili, da je tableta ali kapsula kar sinonim za zdravilo.

Sedaj, ko smo se naučili, kaj je zdravilo in kaj prehransko dopolnilo, lahko odgovorimo na v uvodu postavljena vprašanja. Prehranska dopolnila lahko kupimo v trgovinah z živili, specializiranih prodajalnah in lekarnah, zdravila pa samo v lekarnah, nekatera tudi v specializiranih prodajalnah. Zdravila razvrščamo glede na predpisovanje na tista, za katere je potreben zdravniški ali veterinarski recept in na tista, za katere zdravniški ali veterinarski recept ni potreben. Zdravila za uporabo v humani medicini, za katere je potreben zdravniški recept, se izdajajo samo v lekarni. To so zdravila, za katera obstaja verjetnost, da tudi ob pravilni uporabi predstavljajo posredno ali neposredno nevarnost za uporabnika, če se uporabljajo brez zdravniškega nadzora ali pa se pogosto in v veliki meri uporabljajo nepravilno, zato obstaja velika verjetnost, da bodo posredno ali neposredno ogrozili uporabnikovo zdravje. Tudi če je zdravilo v obliki injekcij ali pa vsebuje učinkovine, katerih učinki in/ali neželeni učinki zahtevajo nadaljnje raziskovanje, sodi pod nadzor zdravnika in farmacevta, zato je zanj potreben zdravniški recept. Z omejevanjem načina in mesta izdajanja zagotavljamo varno in učinkovito rabo zdravil, nikakor pa ne omejujemo dostopnost do tovrstnih zdravil.

Zdravila, za katere zdravniški recept ni potreben, se delijo na tista, ki smejo biti samo v lekarnah in na tista, ki jih najdete na policah lekarn in specializiranih prodajaln. Za zdravila, ki so na voljo brez recepta, velja, da so relativno varna, z dokaj majhnim tveganjem za resne neželene učinke in da praviloma ni medsebojnega vpliva (interakcij) z drugimi zdravili. Kljub temu pa vseh ni moč metati v isti koš, zato so nekatera na voljo samo v lekarnah, kjer je poleg farmacevtskega tehnika vedno navzoč tudi strokovnjak za zdravila – farmacevt.

Pomembno je poudariti, da delitev zdravil na tista, za katere je potreben zdravniški recept in na tista, za katere zdravniški recept ni potreben, temelji izključno na strokovnih kriterijih, pri katerih je varnost uporabnikov na prvem mestu. Ta delitev torej ni v ničemer povezana s plačilom zdravila, čeprav velja, da večino zdravil, za katere je potreben zdravniški recept, oseba z urejenim obveznim in dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem v lekarni ne plača. Plačilo zdravil, medicinskih pripomočkov in zdravstvenih storitev iz naslova takšnih ali drugačnih zavarovanj je odvisno od socialne in zdravstvene politike oziroma sistema, delitev zdravil glede na način izdajanja pa je izključno v domeni stroke. S tem smo odgovorili tudi na vprašanje, zakaj vam v lekarni niso hoteli prodati zdravila, ker niste imeli recepta, bili pa ste pripravljeni zanj plačati. Obisk zdravnika ni in ne sme biti samo pot do »brezplačnega« zdravila. Tudi morebitna jeza na farmacevta ali farmacevtko v lekarni je odveč. Izdaja zdravila, za katerega je potreben zdravniški recept, brez vednosti zdravnika, ni samo v nasprotju s pravili stroke, ampak grob poseg v proces varne in učinkovite rabe zdravil. Posledice za uporabnika so lahko zelo hude, včasih tudi tragične.

mag. Matjaž Tuš, mag. farm.