Želite izvedeti več o zdravilih, prehranskih dopolnilih, ...?
Tukaj nam lahko zastavite vprašanje.

Žuka (Spartium junceum) in navadni negnoj (Laburnum anagiroides)



V družini zdaj cvetočih metuljnic, od katerih je žuka ali brnistra pri nas endemična, raste namreč le ob slovenski obali, lahko pri nas srečamo tudi navadni negnoj, ki pa je bolj razširjen.

Navadni negnoj
je zaradi oblike rasti in čudovitih rumenih cvetov tudi priljubljena parkovna in okrasna rastlina. Je znana strupena rastlina, zato naj ga ne bi sadili v bližini vrtcev in otroških igrišč. Otroci se najpogosteje zastrupijo zaradi uživanja okroglih črnih semen, ki se nahajajo v strokih. Semena vsebujejo tudi največ strupenih alkaloidov, med njimi je glavni alkaloid citizin. Rastlina vsebuje tudi N-metilcitizin, ki je prisoten predvsem v mladih poganjkih in je manj toksičen od citizina.

V Nemčiji so zastrupitve s semeni pogoste, zgodi pa se tudi, da cvetova navadnega negnoja uporabijo pri pripravi jedi, ker jih enostavno zamenjajo s cvetovi robinije. Tudi cvetovi vsebujejo citizin, zato so se ljudje zastrupili na opisan način. V Nemčiji so v zadnjih tridesetih letih zabeležili 2131 primerov zastrupitev, od katerih eno tretjino predstavljajo otroci, ki so žvečili semena ali plodove. Znaki zastrupitve se pojavijo nenadoma, najprej nastopi bruhanje, ki lahko traja dolgo, skupaj z bolečino v predelu trebuha in slabostjo. Za zastrupitev s citizinom so značilne tudi motnje vida in močno razširjene zenice ter pospešeno bije srca. Lahko nastopi tudi izguba zavesti ali pa motnja zavesti, imenovana somnolenca (zaspanost, iz katere bolnika 'zbudimo' z glasnim klicem). Pogosta je še mišična oslabelost, združena s krči.

Na srečo ti simptomi ob ustrezni zdravstveni oskrbi izzvenijo v enem do dveh dneh in tudi v deželah z manj razvitim zdravstvenim sistemom ne pomenijo smrtne nevarnosti. Navedbe v tisku, ki jih pišejo prestrašeni nepoznavalci, omenjajo 'zlate cvetove' kot smrtno nevarnost, prežečo na brezskrbne otroke v parkih in vrtcih. Omenili smo, da je prvi znak zastrupitve bruhanje, ki poskrbi za izločanje citizina iz želodca in ugodno vpliva na potek zastrupitve. Vsi strupi, ki po prihodu v želodec izzovejo bruhanje v bistvu izvedejo enega od osnovnih ukrepov prve pomoči – izpraznitev želodca. Zgodilo pa se je že, da se je zastrupitev s semeni navadnega negnoja končala s smrtjo zato, ker je nesrečnik užival zdravila, ki so 'umirila' center za bruhanje in se je bruhanje pojavilo žal prepozno. Zastrupljenec je zaužil večji odmerek negnojevih strokov, količino citizina v njegovem telesu so ocenili na 35 mg.

Zastrupitev s citizinom je podobna zastrupitvi z nikotinom, zelo strupenim alkaloidom iz tobakovih listov. Nikotin je v čisti obliki oljnata tekočina neprijetnega vonja in spada med najbolj strupene alkaloide, ki se nahajajo v naravi. V primeru, da je količina citizina tolikšna, da povzroči smrt, je le-ta posledica odpovedi centra za dihanje ali pa odpovedi srca. Živali so zelo različno občutljive na citizin: konji, govedo in svinje so zelo občutljivi, kunci in ptice pa sploh ne in pri njih citizin ne povzroči zastrupitve. Pri zastrupitvi s semeni ali cvetovi navadnega negnoja torej najhitreje pomagamo z izzvanjem bruhanja, če se ne pojavi spontano. Potem pa damo zastrupljencu aktivno oglje in ga prepeljemo do zdravnika.

V semenih vrst Sophora so tudi odkrili alkaloid citizin. Vrsta Sophora japonica, spada med v Evropi priljubljene okrasne rastline.

Žuka ali brnistra
(Spartium junceum) pri nas raste le na Obali. Zelo pogosta je v Franciji, kjer je priljubljena okrasna rastlina. Zanjo so značilni rumeni cvetovi, grm je zelo razraščen in dosega višino štirih metrov. Tudi žuka vsebuje citizin, največ ga je v semenih, nato sledijo mladi listi, cvetovi, stari listi, cvetovi in stroki.

Metla  (Cytisus scoparius), ki je podobna žuki, pa vsebuje alkaloid spartein. Ta alkaloid učinkuje na srce, preprečuje namreč prevajanje dražljajev v srčni mišici. Zastrupitve so bile pogostejše včasih, ko so izvlečke iz metle uporabljali tudi v medicini.

dr. Aleš Mlinarič, mag.farm.
Besedilo je bilo objavljeno v reviji Zdravje.