Sleč (Rhododendron spp.)

Z različnimi vrstami slečev ali bolj po domače, rododendronov, se pri nas lahko srečamo v naravi, zlasti v hribovitih predelih Slovenije, pogosteje pa nastopajo kot lončnice ali gojene okrasne rastline v parkih in na vrtovih. Danes poznamo med petsto in tisoč samoniklih vrst slečev, poleg njih pa še nekaj tisoče križancev. Številni primerki rodu Rhododendron vsebujejo v cvetovih (tudi v nektarju!), plodovih in listih strupeni acetilandromedol.

Zaradi številnih vrst in križancev ni moč enostavno opredeliti strupenosti posameznih primerkov rodu slečev. V cvetovih nekaterih hibridov ne nastaja strupeni nektar, čeprav so nastali s križanjem vrst, za katere to ne velja. Objava seznama strupenih in nestrupenih predstavnikov nam ne bi prav nič koristila, saj med posameznimi vrstami in križanci razlikujejo le izkušeni strokovnjaki.

Zastrupitve s sleči so pogoste pri živalih, v literaturi je opisanih precej primerov zastrupitev pri prežvekovalcih. Pojavijo se pretežno v zimskem času, ko živali trpijo za pomanjkanjem ustrezne hrane in popasejo tudi grmičke slečev, nekatere vrste so namreč zimzelene. Do zastrupitev živali pogosto prihaja tudi v živalskih vrtovih, kjer obiskovalci krmijo živali z listi slečev, ki tam rastejo kot okrasne rastline. Tveganje za zastrupitev pri ljudeh je veliko pri otrocih, ki jih privabijo lepo obarvani cvetovi, ki vsebujejo strupeni nektar. Otroci se lahko zastrupijo zaradi sesanja cvetov, znani pa so tudi primeri zastrupitev zaradi priprave 'zdravilnega čaja' iz cvetnih listov. Nekatere vrste povzročajo tudi vnetje kože, dermatitis, ki je posledica stika z rastlinami, azalejami, ki vsebujejo učinkovine, imenovane grajanatoksini.

V zgodovini so znani primeri zastrupitev z medom iz cvetov rododendronov (o tem so pisali rimski pisec in učenjak Plinij, grški zgodovinar Strabon in Sokratov učenec Ksenofon), danes pa se pojavljajo zastrupitve z medom iz Turčije (Trapezunt), z medom, ki ga pridelujejo na nekaterih območjih zveznih držav Oregon in Washington (gorska področja) ter na grškem otoku Lesbos. Za primer si oglejmo dva primera zastrupitve:

• 27-letni nemški turistki je hitro po zaužitju približno 75 ml (tričetrt decilitra) medu postalo slabo, nato je bruhala. Izgubila je zavest, pojavili pa so se tudi krči. Hitro so jo prepeljali v bližnjo bolnišnico, kjer je po ustrezni zdravniški pomoči okrevala.
• 34-letni zdomec turškega rodu je uro in pol po zaužitju 20 ml (dve ali tri velike žlice) medu začutil hudo vrtoglavico in izgubil zavest. Pomagali so mu v bolnišnici. Trgovec z medom, sicer zastrupljenčev stanodajalec, ga je pred tem posvaril, naj zaužije le majhno žličko tega zdravilnega medu, saj bi mu lahko postalo slabo.

V obeh opisanih primerih je prišlo do zastrupitve z medom, ki je izviral iz turške črnomorske obale in so ga čebele nabirale tudi na cvetovih slečev oziroma azalej. Zanimivo je, da so čebele očitno malo občutljive na strupeni acetilandromedol ali andromedotoksin, kot ga tudi poimenujejo.

Znaki zastrupitve z acetilandromedolom so povečano izločanje sline, slabost, bruhanje, driska, bolečine in krči v prebavilih, vrtoglavica in pekoči občutek na prizadetih sluznicah in tudi na koži. Znaki se lahko pojavijo že nekaj minut po zaužitju cvetov ali medu, po navadi pa po štirih do šestih urah in lahko trajajo nekaj dni.

Pri zaužitju več kot enega cvetu je potrebno izzvati bruhanje. Zastrupljencu v bolnišnici izperejo želodec in mu dajo aktivno oglje. Specifičnega protistrupa proti acetilandromedolu ni, zato zdravijo simptome, ki so posledica zastrupitve. Sleči so tudi pri nas vedno bolj pogoste sobne in okrasne rastline, zato bodimo previdni, še posebno, če imamo majhne otroke.

dr. Aleš Mlinarič, mag.farm.
Besedilo je bilo objavljeno v reviji Zdravje.