Želite izvedeti več o zdravilih, prehranskih dopolnilih, ...?
Tukaj nam lahko zastavite vprašanje.

Na močvirnatih travnikih ?


Pri nabiranju njivske preslice (Equisetum arvense), ki je med najbolj znanimi zdravilnimi rastlinami za lajšanje blagih težav s sečili, se včasih zgodi, da jo neuki nabiralci zamenjajo z močvirsko preslico (Equisetum palustre), ki je strupena.
 
Močvirska preslica raste v močvirjih in na močvirnih travnikih, njivska preslica pa uspeva na vlažnih, najraje ilovnatih njivah, travnikih in nasipališčih. Zamenjava je načeloma možna le, če se v nekem okolju hkrati pojavita obe vrsti. Izogibajmo se senčnih močvirnatih travnikov, tam zagotovo raste močvirska preslica. Pri nabiranju pazimo, da ne nabiramo preslic, ki imajo na koncu zelenih poganjkov rjavkastim klaskom podobne tvorbe – trosne klase. Njivska preslica ima ločene plodne poganjke, ki so rjavi in imajo na vrhu trosni klas, jalovi zeleni poganjki pa so brez trosnega klasu. Močvirska preslica ima torej na vrhu zelenih poganjkov trosni klas.
Močvirska preslica velja za strupeno rastlino, zelo znani so njeni toksični učinki na pašno živino in konje. Ponekod razširjenost močvirske preslice povzroča težave, saj se pri košnji pojavlja v senu. Ugotovili so, da se govedo izogiba sena, ki vsebuje vsaj 12 odstotkov njivske preslice. Primes govedo zazna po vonju in se takšni krmi izogne.
Tudi vedenje o strupenih učinkovinah v močvirski preslici je zanimivo. Do nedavnega so bili prepričani, da je vzrok strupenosti skupina alkaloidov, na čelu s palustrinom. V 100 gramih močvirske preslice je vsebnost alkaloidov časovno zelo nihala, določili so jo med 90 in 300 miligramov. Ob prvem jesenskem mrazu ali slani se je vsebnost alkaloidov v rastlini močno znižala in po takem pojavu skoraj ne vsebuje več palustrina. V rastlini, ki pa jo naberemo poleti oziroma do jesenskega hladu in jo posušimo, pa se alkaloidi ohranijo še leta. Novejša spoznanja o močvirski preslici pa njene toksičnosti za živali ne pripisujejo več palustrinu in podobnim snovem, temveč snovi, ki jo imenujejo 'antitiaminski dejavnik'. Ta spojina povzroči pomanjkanje vitamina B1 oziroma tiamina v organizmu, na kar so zelo občutljivi konji. Za razliko od prežvekovalcev morajo konji prejeti vitamin B1 s hrano – iz zunanjega vira.
Zastrupitve z močvirsko preslico so znane le iz veterinarske prakse, tudi z gozdno in veliko preslico (E. sylvaticum in E. telmateia). Pri konjih povzročajo znake, ki so posledica pomanjkanja tiamina: razdražljivost, trzanje mišic gobca, opotekanje, klecanje do izčrpanosti, ki vodi v pogin. Pri govedu pa je zastrupitev vidna v zmanjšanju mlečnosti, izgubi teže, pojavi se driska, pri akutni zastrupitvi z velikimi količinami močvirske preslice pa se pojavijo ohromitve. V nekaterih primerih so živali tudi poginile. Veterinarji zdravijo konje z vitaminom B1 ali pa kar s pivskim kvasom.
Raziskovalci so skušali ugotoviti, ali je močvirska preslica nevarna ljudem. S poskusi na podganah so ugotovili, da pri tej živalski vrsti ne pride do akutne zastrupitve s močvirsko preslico. Drugih raziskav niso opravili. Kljub dejstvu, da zastrupitve pri ljudeh niso opisane, bodimo pri nabiranju preslice previdni.

Poudarek: Močvirska preslica ima na vrhu zelenih poganjkov trosni klas.

dr. Aleš Mlinarič, mag.farm.
Besedilo je bilo objavljeno v reviji Zdravje.