Želite izvedeti več o zdravilih, prehranskih dopolnilih, ...?
Tukaj nam lahko zastavite vprašanje.

Pomladanski žafran (Crocus vernus) in pravi žafran (Crocus sativus)



Pomladanski žafran spada med prve znanilce pomladi. Vsakdo ga pozna, cveti pa od marca do maja na travnikih. Nima nadzemnega stebla, ima pa zvezdast cvet z dolgo cvetno cevjo, z vijoličastim cvetnim odevalom. Poleg te vrste pri nas uspeva še podvrsta, beli žafran (Crocus vernus albiflorus), ki ima belo cvetno odevalo. Pomladanskega in belega žafrana ne uporabljamo v zdravilstvu.

Povsem druga zgodba pa je navadni žafran (Crocus sativus). Ta je že stoletja cenjena začimbna in tudi zdravilna rastlina. Za razliko od pomladanskega žafrana cveti jeseni. Cvet po zgradbi spominja na jesenski podlesek, močno strupeno rastlino. Kot drogo uporabljamo posušene brazde pestičev. Za 1 kg droge naj bi potrebovali okrog 8000 cvetnih brazd. Cena droge je seveda temu primerna. Žafran je pradavna gojena rastlina in verjetno izvira iz južne Evrope in jugozahodne Azije. Danes pridobivamo drogo izključno iz gojenih, sterilnih rastlin žafrana, ki rastejo na obsežnih plantažah na jugu Španije, v Indiji in Iranu. Nekoč so ga gojili celo v Nemčiji. Droga ima močan aromatičen vonj, ki nekoliko spominja na vonj po jodoformu. Okus je svojstven, pikanten, nekoliko grenak, slino pa obarva rumeno. Cvetne brazde žafrana vsebujejo eterično olje, katerega glavna spojina je safranal. Ta nastane pri sušenju. Rumeno obarvajo drogo karotenoidi, podobne spojine, kot so tudi na primer v korenju.

V Evropi žafran ni več uporabljan kot zdravilna rastlina, v Indiji, na Kitajskem in na Japonskem pa še vedno. Nekaj časa so v Evropi načrtovali tudi pripravo tinkture in cvetnih brazd žafrana, ki naj bi bila uvrščena celo v evropsko farmakopejo, potem pa so zamisel opustili. Zanimivo je, da so s poskusi ugotovili, da naj bi učinkovine v žafranu zmanjševale koncentracijo lipidov v krvi. Ugotovili so tudi, da izvlečki iz žafrana zavirajo nastanek umetno povzročenih tumorjev pri miših.

V kitajski tradicionalni medicini uporabljajo cvetne brazde žafrana kot pomirjevalo, kot stomahik, za ustavljanje krvi po porodu, pri infekcijskih boleznih. Takšna uporaba v Evropi ni bila v navadi. Drogo uporabljamo le kot izbrano začimbo, za ojačanje okusa jedi (paella v Španiji, juha bouillabaissev Franciji) večinoma pa se uporablja kot barvilo za barvanje pekovskih izdelkov, likerjev, kozmetičnih izdelkov in celo zdravil.

Cvetne brazde žafrana pa so tudi strupene. Največji dnevni, še varen odmerek, je 1,5 g. Odmerek 10 g lahko povzroči splav, odmerek 20 g pa je smrten. Toksični odmerki povzročijo naslednje znake zastrupitve: bruhanje, krvavitev v maternici (zato so ga nekoč uporabljali kot abortiv), krvava driska, pojav krvi v urinu, krvavitve iz nosu, ustnic in očesnih zrkel, vrtoglavica, zmedenost in rumeno obarvanje kože in sluznic. Opisan je tudi primer, ko je nosečnica zaužila 5 g cvetnih brazd žafrana, pomešanega z mlekom, z namenom povzročiti splav. Poleg omenjenih znakov so se pojavile tudi podkožne krvavitve in močno zmanjšanje števila krvnih ploščic (trombocitov) ter padec koncentracije trombina. Zaradi tega, uporabljamo drogo v miligramskih količinah kot spodbujevalec okusa, prisotna je tudi v nekaterih grenčicah (zeliščni liker chartreuse).

Zaradi izredno visoke cene skušajo drogo ponarejati, še posebno, če jo prodajajo v uprašeni obliki. Zelo pogosto v ta namen uporabljajo žafraniko ali barvilni rumenik (Carthamus tinctorius), ki je tudi cenejše nadomestilo za žafran v kulinariki. Drug ponaredek so cvetovi ognjiča, ki pa nimajo nobene kulinarične vrednosti.

dr. Aleš Mlinarič, mag.farm.
Besedilo je bilo objavljeno v reviji Zdravje.