Želite izvedeti več o zdravilih, prehranskih dopolnilih, ...?
Tukaj nam lahko zastavite vprašanje.

Konoplja kot zdravilo?

Navadna konoplja (Cannabis sativa) ter dve podvrsti, indijska konoplja (Cannabis sativa ssp. indica) in vrsta Cannabis sativa ssp. ruderalis, spadajo v družino konopljevk (Cannabinaceae) in je, verjeli ali ne, sorodnica hmelja (Humulus lupulus), ki je ravno tako konopljevka. Hmelj žal nima takšnih farmakoloških lastnosti, zato naj sorodnost koga ne zapelje h kajenju hmeljevih listov ali cvetov. V temle prispevku pa ne bo navodil za živahnejši konec tedna pod vplivom toksikomanogenih učinkovin iz konoplje, marveč le zanimivi podatki o možnosti uporabe v zdravilstvu.  

Pomembna značilnost konoplje je, da vsebuje učinkovine, imenovane kanabinoidi, med katerimi je najpomembnejši tetrahidrokanabinol ali krajše, THC. Kanabinoidi se nahajajo v listih, najbolj zgoščeni pa so v ovršnih listih in v smoli. Največ jih vsebuje podvrsta indica. Zaradi THC je konoplja nekaj posebnega. Z vzgojo kultivarjev in pri posebnih pogojih gojenja je moč vsebnost te učinkovine povečati, s tem se ukvarjajo številni 'gojitelji'.

Poglejmo si, kako pravzaprav deluje THC. Vsaka učinkovina ima namreč v organizmu neko vezavno mesto ali prijemališče na katerega se prilega (kot ključ v ključavnico). S tujko tako mesto imenujemo receptor, gre pa za molekulo, ki mora biti sposobna prepoznati ta ključ. Posledica vezave učinkovine z receptorjem je nek učinek, ki ga zaznamo kot na primer zmanjšanje bolečine, spremembo krvnega tlaka, pospešeno bitje srca. Da tak receptor obstaja, pa mora biti tudi nek notranji (endogeni) ključ ali ligand, ki se bo nanj vezal. Zanimivi vprašanji sta, zakaj v konoplji nastaja THC in zakaj ima človek receptorje za THC. Na prvo je težko odgovoriti, poznamo le mehanizem nastanka THC, ne pa vzroka. Zakaj pa ima človek receptorje za THC? Najprej povejmo, da je v človeških možganih kar 100-krat več prijemališč za kanabinoide, kot tudi imenujemo spojine v konoplji, kot je prijemališč za opioide (morfin in podobne spojine). V možganih nastajata dve spojini, ki se vežeta na kanabinoidne receptorje, anandamid (ki so ga leta 1992 izolirali iz možganov svinje in ga poimenovali po sanskrtski besedi ananda, ki pomeni blaženost) in 2-arahidonglicerol (2-AG). Učinki anandamida so podobni učinkom THC, vendar ima prvi šibkejše in krajše delovanje. 2-AG pa je prisoten v možganih v bistveno večji količini kot anandamid, domnevajo pa, da vpliva na kratkotrajni spomin in povzroči neko vrsto fiziološkega pozabljanja, podobno kot THC. Lahko bi rekli, da oslabi kratkotrajni spomin, kar je vidno v težavah z govorom in v prekinjanju miselnega toka. Anandamid naj bi imel analgetičen učinek (blaži bolečino), vpliva tudi na dejavnost gibal, podobno kot THC. Seveda pa se mora THC, ki je vezan na ustrezna prijemališča, tudi razgraditi, saj bi v nasprotnem primeru učinek kar trajal ('zadeti' bi bili v nedogled, če se malo pošalimo). Za to poskrbi encim, za katerega so ugotovili, da razgradi anandamid in verjetno tudi THC. Subjektivne učinke, takšne torej, ki jih zaznamo mi po uživanju marihuane ali hašiša, razdelimo v tri skupine:

POZITIVNI

  • izboljšanje razpoloženja
  • sprostitev
  • kreativno razmišljanje
  • izostreni čuti
  • prijetni občutki
  • zmanjšanje občutka bolečine
  • zmanjšanje občutka slabosti

NEGATIVNI

  • povečan tek (apetit)
  • upočasnjeno razmišljanje
  • fizična utrujenost
  • suha usta
  • prekinjen miselni tok

ZELO NEGATIVNI

  • slabost
  • težave z dihanjem
  • povečan srčni utrip
  • nemir
  • vzburjenost
  • glavobol
  • občutek preganjavice

Bistveni vzrok uživanja marihuane in podobnih drog iz konoplje, je občutek evforije in vzhičenosti, povezan z občutkom 'lahkosti', spremenjenim zaznavanjem časa in prostora.  Pozitivni občutki so v veliki meri odvisni od odmerka, pričakovanj, načina uporabe, okolja in osebnosti uživalca. Učinki nizkih odmerkov so v povezavi z ustreznim okoljem podobni nizkim odmerkom alkohola: zgovornost, dobro razpoloženje, smeh. Močnejše učinke dosežemo že z 'jointom', ki vsebuje le 2,5 mg THC. Vendar je pomembno, da v tem primeru THC pride v kri skozi pljuča, kar je razloženo v naslednjih vrsticah.

Kako pa THC pride do možganov? Po navadi pokadimo zvitke iz marihuane, pogosto tudi pomešane s tobakom in zvite v cigareto. Dim je potrebno inhalirati in zadržati v pljučih. Po drugi strani pa lahko drogo tudi zaužijemo. Res pa je, da je za učinek potrebna količina THC pri peroralnem jemanju (skozi usta) 2 – 3-krat večja kot pri kajenju. Biološka uporabnost inhaliranega THC je približno trikrat večja kot zaužitega. Iz prebavil pride v krvni obtok le približno 6 % zaužitega THC. Poleg tega se nekaj THC razgradi že v želodcu ter kasneje v jetrih, preden po krvi doseže možgane. Pokajen THC se hitro absorbira iz pljučnih mešičkov v kri in doseže možgane po nekaj minutah, največja količina v krvi nastopi po približno 10 minutah. Največja količina v krvi pa se po zaužitju pojavi med eno in tremi urami. Psihoaktivni so tudi presnovki THC, ki nastanejo v našem organizmu, zato največja koncentracija THC v krvi ne pomeni tudi najmočnejšega učinka. Ta se pojavi približno 20 do 30 minut po pokajeni cigareti in je posledica omenjenih presnovkov THC.

 Uporaba konoplje v zdravilstvu je kontroverzna. Ponekod jo spodbujajo in je legalna, drugod ji močno nasprotujejo. V nekaterih deželah je dovoljena uporaba kapsul s sintetično pridobljenim THC, imenovanim dronabinol, ki je raztopljen v sezamovem olju. Zdravilo se imenuje Marinol in je namenjeno preprečevanju bruhanja pri zdravljenju raka s citostatiki, zlasti pri tistih, ki jim običajni antiemetiki (zdravila proti bruhanju) ne pomagajo ter za povečanje apetita pri bolnikih z aidsom. Klinične raziskave uporabnosti pripravkov iz konoplje potekajo na številnih področjih. Multipla skleroza je bolezen, kjer je že dolgo znano, da uporaba konoplje lahko pripomore k izboljšanju nekaterih znakov. Zanimivo pa je, da so kanabinoidi povezani z lajšanjem simptomov, kot so spastičnost, okornost in mišična oslabelost, saj sami  v velikih odmerkih povzročijo enake znake. Rezultati kliničnih raziskav so različni, nekateri bolj, drugi manj spodbudni. Ugotovili so tudi, da so kanabinoidi primerni za lajšanje bolečine, tako akutne kot kronične, tudi v kombinaciji z drugimi analgetiki.

Kanabinoidi ne prijemljejo na prijemališčih za morfin in podobne močne analgetike, odkrili pa so, na katera področja v možganih, hrbtenjači in perifernem živčevju, ki so pomembna za zaznavo bolečine, delujejo. Zanimivo je, da ublažijo bolečine pri tumorjih, po operativnih posegih in tudi tako imenovano fantomsko bolečino po amputaciji uda (občutek, da boli na primer del noge, ki je bil amputiran). Pri nekaterih vrstah bolečine (pri puljenju zoba, nevropatska bolečina zaradi vnetja živca) pa niso bili učinkoviti.  Učinek  kanabinoidov proti bruhanju in slabosti, ki se pojavi kot neželeni učinek pri kemoterapiji tumorjev je najbolj raziskano področje uporabe teh snovi in je opisan že v začetku tega odstavka. Bolniki z glavkomom, ki je posledica povečanega intraokularnega tlaka, ki so bili tudi kadilci marihuane, so poročali o ugodnem vplivu, ki so ga kasneje tudi potrdili z raziskavami. Slaba stran pa je, da se hitro pojavi neodzivnost in tlak v očesu ponovno naraste. Ugotovili so tudi, da kanabinoidi sproščajo gladke mišice v bronhiolih, zato se ti razširijo. Učinek traja dve uri in bi bil lahko uporaben za bolnike z astmo. Težava pa je v tem, da ostale snovi v dimu, ki nastaja pri gorenju konoplje, dražijo sluznico dihal in lahko izzovejo astmatični napad. V literaturi je najti tudi poročila o ugodnih učinkih kanabinoidov pri lajšanju slabosti in bolečin pri migreni. Med najbolj zanimivimi poročili pa je ugotovitev, da endogeni kanabinoid anandamid, torej ta, ki nastaja v našem organizmu, nastopa v semenski tekočini in je pomemben za zagotavljanje plodnosti spermijev.

Do uporabe pripravkov iz konoplje se lahko opredelimo tako ali drugače. Avtor teh vrstic je mnenja, da je omenjeno zdravilo, ki je na voljo bolnikom z rakom in z aidsom, v teh primerih dobra terapevtska možnost. Raziskovalci skušajo pridobiti tudi kanabinoide, pri katerih bi določene neželene učinke zmanjšali in ohranili le pozitivne.

dr. Aleš Mlinarič, mag.farm.
Besedilo je bilo objavljeno v reviji Zdravje.