Želite izvedeti več o zdravilih, prehranskih dopolnilih, ...?
Tukaj nam lahko zastavite vprašanje.

Božična zvezda (Euphorbia pulcherrima)

Božična zvezda raste v naravi kot grm z razvejanimi stebli, ki lahko v višino zrastejo tudi do 2 metra. Listi so zeleni, ovršni listi pa najpogosteje rdeči. Cvetovi so majhni, rumeni, rastlina cveti od novembra do marca. Izvira iz goratih predelov Mehike, najprej pa so jo prenesli v Združene države Amerike. Po prinašalcu, veleposlaniku Poinsettu, ki je poskrbel za njeno razširjanje izven Mehike, jo danes tudi imenujemo. Domačini v centralni Ameriki uporabljajo božično zvezdo za spodbujanje dojenja, podobno kot nekatere druge mlečkovke. Božična zvezda namreč spada v veliko družino mlečkovk, Euphorbiaceae. Če boste poškodovali list ali steblo, se bo izcejal bel mleček. Božična zvezda je v cvetličarnah na voljo v obliki številnih kultivarjev, med katerimi so lahko tudi takšni, ki imajo rožnate, bele ali celo različno obarvane ovršne liste.

Kljub veliki razširjenosti rastline in številnimi možnostmi stikov z živalmi in ljudmi, še vedno ni popolnoma jasno, ali je božična zvezda strupena. V nekaterih virih je navedeno, da 'vsebuje mleček, ki lahko povzroči resne zaplete oziroma poškoduje sluznico žrela in prebavil', v drugih pa, da le zaradi prisotnosti belega mlečka ne moremo govoriti o strupenosti. Nekateri avtorji tudi v svojih knjigah o strupenih rastlinah brez zadržkov navajajo, da je omenjena rastlina strupena, žal pa ne navedejo nobenega primera oziroma opisa zastrupitve.

Strupenost božične zvezde so skušali ugotoviti s poskusi na živalih. Odmerek 25 mg na kilogram telesne teže pri podgani po 14 dneh ni povzročil poškodb. Ugotovili so tudi, da sveže pridobljeni mleček iz listov ni povzročil draženja ustne sluznice ali oči pri poskusnih živalih. Enako je veljalo tudi za poskus z mlečkom na koži, če pa so namazano mesto še obsevali z ultravijoličnimi žarki, pa je prišlo do nastanka mehurjev oziroma do preobčutljivosti. Potem pa so še dodatno ugotovili, da božična zvezda ne vsebuje toksičnih diterpenov.

Zanimivi so tudi podatki, ki so jih avtorji ene izmed knjig o strupenih rastlinah pridobili z zbiranjem podatkov na centrih za zastrupitve. Skoraj vse zaužitve listov božične zvezde so se končale brez kakršnihkoli znakov zastrupitve, le pri nekaterih (0,02% !) je prišlo do nastanka bruhanja ali driske. Končna številka obdelanih klicev na pomoč, je bila okrog 23.000, med njimi jih je bilo kar 92 % brez vseh znakov, pri ostalih pa so se pojavile le blage težave (slabost, driska).

Popolnoma drugačno zgodbo pa lahko predstavljajo naši mlečki iz rodu Euphorbia, ki se bodo razbohotili v pomladanskih mesecih in o katerih smo že obširno pisali.

Družina Euphorbiaceae skriva še enega zelo zanimivega predstavnika, to je navadni kloščevec ali ricinus (Ricinus communis), ki je tudi kar pogosta okrasna rastlina na naših vrtovih. Plodovi so v obliki kapsul, v katerih se skrivajo semena, ricinusovi plodovi (castor beans po angleško). Ti nekoliko spominjajo na klopa, zato se rastlina imenuje kloščevec. V farmaciji uporabljamo olje iz ricinusovih semen – ricinusovo olje kot močno odvajalo. Olje vedno izdelujemo po postopku hladnega stiskanja.

Ricinusova semena so lahko tudi nevarna. Vsebujejo enega izmed najmočnejših rastlinskih strupov, ricin. Ricin je glikoprotein, sestavljen iz dveh podenot, od katerih se podenota B veže na celice, na receptorje za galaktozilne skupine, potem pa podenota A uniči eno izmed podenot ribosoma, organela, kjer v celici poteka sinteza beljakovin. Ricin je izjemno strupen in smrtno nevaren pri parenteralnem vnosu, se pravi, če ga vnesemo neposredno v kri. V primeru, da ricinova semena pojemo cela, neprežvečena, se z blatom izločijo nespremenjena. V primeru, da jih zgrizemo (v nevarnosti so zlasti otroci, še posebno, ker so semena prijetnega okusa), so mnenja o strupenosti različna. Čistega ricina seveda ni na voljo (oziroma ga imajo morda na zalogi kje v ZDA kot bojni strup), zastrupitve z injekcijami pa so bile znane iz obdobja hladne vojne. Poročila o domnevni strupenosti semen so različna, nekateri avtorji pišejo, da je lahko že nekaj semen usodnih za otroka. Dejstva pa so mnogo bolj zapletena. V pregledu večine primerov, objavljenih v 20. stoletju (494 po letu 1906, do 1985), so ugotovili, da je bila smrtnost zelo nizka. Med smrtnimi primeri naj bi bil le en zatrdno povezan z ricinom, šlo je za odraslega, ki je zaužil med 15 in 20 semeni. Omenjajo še več podobnih primerov, vendar pa so slabo dokumentirani. Zaužitje ricinusovih semen, ki jih moramo seveda pregrizniti, povzroči bolečine v prebavilih, slabost, bruhanje, drisko, kot tudi potenje, padec krvnega tlaka in krče. V vsakem primeru je potrebno poiskati zdravniško pomoč.

dr. Aleš Mlinarič, mag.farm.
Besedilo je bilo objavljeno v reviji Zdravje.