Želite izvedeti več o zdravilih, prehranskih dopolnilih, ...?
Tukaj nam lahko zastavite vprašanje.

Ajda (Fagopyrum esculentum)

nam lahko pomaga ob težavah s krčnimi žilami, saj pripravki iz nje pomagajo h krepitvi kapilar in krvnega pretoka v nogah. Najbolj znana v naših kuhinjah je sicer ajdova moka, priporočajo pa uporabo poparka iz cvetoče zeli. Ajda vsebuje obilo flavonoidov, največ rutina, katerega ugodni učinek na steno kapilar (zmanjša prepustnost stene za beljakovine in posledično tudi vodo) je dokazan. Zaradi povečane prepustnosti nastajajo otekline (edemi), moten pa je tudi kapilarni krvni obtok. Iz ajde rutin tudi pridobivajo, v Nemčiji in drugod po zahodni Evropi ga prodajajo tudi v farmacevtskih oblikah (tablete, kapsule). Poleg peroralnega uživanja pripravkov iz divjega kostanja za krepitev kapilar priporočajo tudi uživanje rutina.

Ajda za krepitev ožilja

Ajdovi žganci, ajdovi štruklji in morda še ajdova kaša, so kulinarične dobrote, ki nam pridejo na misel v zvezi z ajdo. Kulturna rastlina, kitajskega izvora in v Evropi prisotna od srednjega veka, v glavnem in žal velja le za prehrambeno rastlino. Tudi v literaturi o zdravilnih rastlinah jo le redko najdemo. Še posebno v 17. in 18. stoletju je bila moka iz zrelih plodov visoko cenjena, tudi danes je to najbolj znan »izdelek« iz ajde. Plodovi so bogat vir škroba, beljakovin in vitaminov skupine B. Beljakovine so v glavnem sestavljene iz esencialnih aminokislin, takšnih, ki so našemu organizmu nujno potrebne. Za razliko od zeli, plodovom niso nikdar pripisovali zdravilnih učinkov.

V pisnih virih srednje Evrope je ajda prvič omenjena v 14. stoletju. Avtor Hyeronimus Bock jo kot zdravilno rastlino, ki »omehča trd trebuh in premakne vetrove, povrne izgubljeno mleko in žene vodo« opisuje v svoji »travarici«, izdani leta 1546. Sok iz zveže rastline naj bi bil uporaben tudi zoper očesne bolezni. Kljub temu pa H. Bock, kot tudi kasnejši viri v obdobju od 17. do 19. stoletja, opisuje ajdo kot pomembno prehrambeno rastlino.

Danes gojimo dve vrsti rodu Fagopyrum: noro ajdo (Fagopyrum tataricum) in navadno ajdo (Fagopyrum esculentum). Le slednjo uporabljamo v farmacevtske namene. Povejmo še, da ajda ne spada med žita ali trave, rod Fagopyrum uvrščamo v družino dresnovk (Polygonaceae), kamor spadajo tudi kislice in dresni.

Pri žetvi ajde v zdravilske namene nas zanima vsebnost glavnega sekundarnega presnovka v rastlini, flavonoida rutozida. Prisotnost flavonoidov v rastlini je zanjo nujna zaradi zaščite pred UV sevanjem, žuželkami in mikroorganizmi. Vključujejo se tudi v delovanje encimov in regulacijo rastlinskih hormonov.

Vsebnost rutozida je največja ob začetku cvetenja in se do zrelosti plodov močno zniža. Nastajanje rutozida v rastlini pa je tesno povezano s fotosintezo in močno odvisna od svetlobe. Osenčene rastline vsebujejo manj rutozida kot tiste, ki ne rastejo v senci. Homeopati uporabljajo svežo rastlino za izdelavo homeopatskih pripravkov, v fitoterapevtske namene pa služi posušena zel. Drogo predstavljajo cvetovi in  listi, požeti med cvetenjem. V drogi najdemo poleg cvetov in listov lahko tudi plodove, vendar smejo biti prisotni le izjemoma.

Rutozid je glavni sekundarni metabolit ajde, v drogi zastopan z največ 12% (cvetovi), v listih pa ga je lahko do 8%. Skromna prisotnost, 0,4%, je zabeležena tudi v steblih.

Ajda sodi med rastline z najvišjo vsebnostjo rutozida in je primeren vir za pridobivanje te učinkovine. Zel ajde sodi zaradi visoke vsebnosti rutozida med najpomembnejše flavonoidne droge. Rutozid je dobro topen v vodi, zato si iz droge pripravljamo poparek. Običajno vodo zavremo, dodamo zel ajde, kuhamo nekaj minut, posodo odstavimo in pustimo stati 10 minut. Večina rutozida naj bi pri takem postopku prešla v vodo oziroma »čaj«. Raziskave starejšega datuma navajajo poskuse na živalih, pri katerih so skušali ugotoviti vpliv rutina na prepustnost kapilar. Rutozid je v primerjavi s placebom pomembno zmanjšal oziroma preprečeval nastajanje načrtno povzročenih oteklin (edemov). Ugotovili so tudi, da je učinek boljši, če so živalim dali rutin peroralno (skozi usta) kot pa v veno. Rutozid je učinkovit antioksidant, zavira lipidno peroksidacijo, katere posledice so poškodbe celične membrane. Pri poskusih na miših so ugotovili tudi pomembno znižanje tvorbe prostih radikalov. Pri nekaterih prostovoljcih, bolnikih s popuščanjem srca, ki so uživali pripravke iz ajde, so ugotovili blago povečanje krvnega tlaka. Rutozid lahko zavre razgradnjo adrenalina in tako ohranja njegovo koncentracijo v krvi. Hialuronska kislina je najpomembnejša snov bazalne membrane žil. Skrbi za uravnavanje prepustnosti žilne stene. Pri vnetnih procesih se lahko poveča koncentracija encima hialuronidaze, ki razgrajuje hialuronsko kislino. Žilna stena postane ohlapna in prepustna. Posledica so otekline ali edemi. Rutozid zavira delovanje hialuronidaze in zato lahko pomembno vpliva na prepustnost žilne stene.

Pri poskusih na živalih so opazili, da rutozid vpliva na povečanje obtoka v kapilarah. Flavonoidi delujejo tudi akvaretično (povečajo filtracijo in izločanje vode v ledvične tubule), antimikrobno in virustatično. Poročajo tudi o raziskavah antikancerogenega delovanja flavonoidov. Podobno kot pri živini, ki je popasla veliko šentjanževke, se pojav fototoksičnosti pojavi tudi v primeru, ko bi živino nahranili s svežo, cvetočo zeljo ajde in bi bila potem izpostavljena sončnim žarkom. Živali postanejo nemirne, pojavijo se otekline, zlasti na delih kože, ki ima malo pigmenta in ni pokrita z dlakami. Pojav imenujemo fagopirizem, zanj pa so odgovorne naftodiantronske spojine (fagopirin). Omeniti pa je potrebno, da je fagopirin zelo slabo topen v vodi, zato uporaba vodnih izvlečkov ne predstavlja tveganja za pojav fototoksičnosti pri ljudeh. Tudi zapisov o tem v literaturi ne najdemo.

Alergije se pojavljajo le v stiku z moko (zaradi alergenih proteinov), pri vodnih izvlečkih zeli pa tega pojava niso zaznali.

Za pravilno vrednotenje učinkov neke zdravilne rastline oziroma droge so potrebne dobro dokumentirane klinične študije, ki običajno temeljijo na primerjavi učinkov preizkušene učinkovine z v zdravljenju že uveljavljeno učinkovino in s placebom (zdravilo brez učinkovine). Povzeli bomo literaturne opise nekaj primerov kliničnih raziskav. V prvi poskus so vključili 166 bolnikov z motnjami kapilarnega krvnega pretoka. Po šestih tednih so opazili izboljšanje subjektivnih in objektivnih znakov. Subjektivne težave, o katerih so spraševali bolnike, so bile bolečina, krči in oteklost nog. Objektivni dejavniki so bile meritve elastičnosti, obarvanosti izbranih ven in zmanjšanje obsega oteklin. V drugem primeru so spremljali zmanjšanje otekline pri bolnikih s kronično venskim popuščanjem. Ugotovili so, da dolgotrajno uživanje poparka iz ajde zmanjšuje nastajanje edemov. Podobno raziskavo so opravili tudi v tretjem primeru, kjer so po trimesečni dvojno slepi raziskavi s placebom pri bolnikih z začetno faze kroničnega venskega popuščanja. Bolniki, ki so prejemali pripravek z izvlečkom iz ajde in flavonoidom trokserutinom, ugotovili statistično pomembno zmanjšanje oteklosti oz. obsega goleni.

Na osnovi opisanih dejstev lahko priporočamo uživanje zeli ajde bolnikom, ki imajo težave z obolenji ven in motnjami v kapilarnem pretoku.

dr. Aleš Mlinarič, mag.farm.
Besedilo je bilo objavljeno v reviji Zdravje.